Strah pred spraševanjem

Strah pred spraševanjem

Vesna je učenka 7. razreda. Njena težava je, da jo je tako strah spraševanja, da vse pozabi, ko jo učiteljica pokliče. To se ji dogaja pri angleščini in matematiki. Čeprav se doma uči in zna povedati, kaj se je naučila, pred razredom otrpne in ne zmore pokazati svojega znanja.

Z Vesno sva najprej preverili, kako in koliko se uči. Ugotovila sem, da je njen pristop k učenju dober in da je pri učenju temeljita. Domačim ali prijateljem tudi pokaže svoje znanje. Tako sem izključila možnost, da je njen strah pred spraševanjem utemeljen na zaznavanju lastnega neznanja, torej da bi sama vedela, da se je premalo učila in da zato ne zna. Preverila sem tudi to, ali jo doma kaznujejo za slabe ocene. Nasprotno, mama mi je v osebnem pogovoru enako kot Vesna povedala, da ji želi pomagati, pa ne zna, čeprav razume njeno tremo. Poskuša ji sicer dopovedovati, naj se ne boji spraševanja in da ni nič hudega, če dobi slabo oceno. Vendar Vesni to doslej ni pomagalo. Njen strah je ostajal. Tudi pogovor z učiteljico je razkrival isto. Z učiteljicama matematike in angleščine ima Vesna dober odnos, obe sta ji pri strahu pred spraševanjem skušali pomagati, bili sta nežni in pozorni, skušali sta pomagati s spodbudnimi besedami, a strah pred spraševanjem se ni prav nič zmanjšal.

Vesna v pogovoru razkrije, da se v njej pojavi strah pred spraševanjem v trenutku, ko učiteljica pove, da bo spraševala, stopnjuje se, ko pove, da bo vprašala Vesno in še bolj takrat, ko ji učiteljica postavi vprašanje.

V teh treh stopnjah Vesna občuti, kako ji postaja vroče, telo ji preplavljata izmenično vročica in hlad, zaznava hitro bitje srca, tresejo se ji roke.

V njej se z veliko hitrostjo prerivajo misli:

  • “Ne vem, kaj me bo učiteljica vprašala?”
  • “Kaj pa če me vpraša kaj takega, česar ne bom znala?”
  • “Kaj če se ne bom spomnila?”

Sledi še misel: “Če ne bom znala, bom dobila slabo oceno.”

V njenem telesu prav te misli ustvarijo blokado, ki ji zapre dostop do znanja. V pogovoru sva z osveščanjem tega procesa na telesni, mentalni in čustveni ravni in s pomočjo metode EFT (Emotional Freedom therapy) postopoma odpravljali napetost v telesu, ki se je po vsakem “tapkanju” znižala, dokler ni popolnoma izginila. Ob ponavljanju vsake od teh misli in ob hkratnem osveščanju dogajanja v telesu, se je Vesnin obraz vidno sproščal in kmalu so priplavala spoznanja:

  • “Seveda ne vem, kaj me bo vprašala. A nič hudega. Če bom znala, bom odgovorila.”
  • “Če vprašanja ne bom dobro razumela, bom prosila, da mi ga ponovi oziroma razloži.”
  • “Če ne bom znala in bom dobila slabo oceno, se bom tisto naučila in popravila slabo oceno.”

Strah se še vedno tudi po dveh mesecih in pol ni pojavil, Vesna je pri spraševanju sproščena, če zna odgovori, če pa ne zna, pa to tudi pove, se nauči in oceno popravi.

Paralizirajoča tesnoba povezana s spraševanjem je izginila.

Odnosi z vrstniki in šolski uspeh

Odnosi z vrstniki in šolski uspeh

Metka je učenka 8. razreda. Pogosto se počuti izkoriščano, ker jo Maja pokliče le takrat, ko si želi od nje sposoditi zvezek ali prepisati snov. Majin način komuniciranja jo moti, posebno, kadar prestopa njene meje, ko ji kaj vzame brez vprašanja, jo prehiti v vrsti za kosilo ipd. Počuti se nemočno in ne ve več, kaj naj naredi. Tudi sicer je bolj plašna. Začela se je izogibati stikom, vedno bolj je osamljena.

Metka je bistra in zelo delovna deklica. Zaradi zdravstvenih težav je bila veliko v bolnišnici, zdravljenja so bila naporna in dolgotrajna. Naučila se je potrpeti in je sposobna prenašati veliko bolečine.

Metka v pogovoru razkrije, da se v odnosu z Majo počuti popolnoma nemočno in da je obupana, ker ne ve, kaj naj naredi, kadar jo Maja »za hec« uščipne ali jo porine. Pravi, da takrat reagira z odmikom ali z ignoriranjem. Včasih, čeprav bolj redko, ji tudi pove, kaj ji ni všeč. Ko mi pripoveduje o tem, je njen glas tih in neodločen, njeno telo pa deluje mlahavo in brez energije.

Najprej raziskujeva njeno občutenje telesa. Ko postane bolj pozorna na svoje občutke v telesu, ugotovi, da je v njej poleg občutenja nemoči tudi veliko drugih občutkov. Odkrije tudi žalost, jezo in odločnost. Metka pove, da si želi, da bi bila bolj samozavestna. Predlagam ji eksperiment, da poskuša izreči besede »Pusti me. Daj mi mir.« Metka je izziv sprejela in začela raziskovati, kako lahko uporabi svoj glas.

Oba stavka je izrekla na več načinov. Med izvajanjem tega eksperimenta se je Metkino telo sprostilo, njen glas pa je postajal vse močnejši.

Začutila je, da je v njej moč in da pravzaprav lahko pove, kaj želi in česa noče. V nadaljevanju sva izvedli še en eksperiment, v katerim je Metka raziskovala, kako blizu oziroma kako daleč od drugih želi sedeti.

Po treh dneh sva imeli novo srečanje. Metka je povedala, da se počuti bolj samozavestno in da je Maji povedala, česa ne mara. Maja ji je rekla, da bo to upoštevala. Metko je čudilo, s kakšno lahkoto je povedala in kako naravno je Maja sledila njeni želji.

Povedala je Maji, da bi se rada z njo družila tudi izven šole in ne le takrat, ko si to želi ona oziroma takrat, ko Maja kaj od nje potrebuje. Na srečanju sva skupaj raziskovali, kaj si Metka želi in kaj naredi, da bi to dosegla. Ugotovila je, da jo sama bolj redko pokliče, odkar je v 5. razredu od Maje doživela nekaj zavrnitev. Takrat jo je prenehala vabiti in se tako umaknila v pasiven položaj, s tem pa soustvarila situacijo, v kateri je bila vsa iniciativa prepuščena Maji.

Metka je v sebi prepoznala »majhno punčko«, ki se smili sama sebi in si reče ‘uboga’ in ki si želi, da jo nekdo zaščiti. Prepoznala pa je tudi drugi del sebe, to je »močno punčko«, ki zna biti odločna in jasno povedati, kaj si želi in česa ne mara. »Močna punčka« je ponudila pomoč »šibki punčki«, Metka pa je začutila, da nosi v sebi oba dela, ki sta se kot pravi v nekem trenutku združila v »srednjo punčko«, ki se postavi zase.

Zanimivo je, da je po teh srečanjih Metka začutila v sebi več poguma in sproščenosti tudi kadar je bila pri pouku vprašana. Z več odločnosti je odgovarjala na vprašanja učiteljev.
Sproščenost in samozavest na področju odnosov sta vplivala tudi na učno področje. Metka je v sebi začutila več moči, da se izrazi, da pove in pokaže, kaj misli in kaj čuti.

Kako pojesti slona?

Kako pojesti slona?

Kako pojesti slona? Članek o tem, kaj storiti,  ko nas prežemata zaskrbljenost in občutek, da je vsega toliko, da ne bomo uspeli in  telo reagira s slabostjo in glavobolom na stisko in tesnobo. Poleg razumevajočega pogovora potrebujemo še konkretne korake, da lažje obvladujemo svoje življenje.

Žana je 12-letna deklica, ki je v tem šolskem letu velikokrat odsotna od pouka. Razlog so bile slabosti, včasih glavobol, tesnobnost. Nekajkrat je zaradi tega odšla domov sredi pouka. Mama pravi,  da se Žana  doma, vedno zelo hitro opomore in se dobro počuti. Nima vročine, bolečina v trebuhu izgine. Žana ne ve, zakaj se slabo počuti. Slabosti so se začele pojavljati letos, pravi, da nima volje do učenja. Vsi v družini postajajo vse bolj zaskrbljeni.  Žana se ne želi učiti skupaj z mamo, izgubila je občutek, koliko mora znati, da dobi dobro oceno. Vse večkrat pozablja stvari, jih ne dokonča, posledica  je, da se je  ob koncu leta stanje v šoli poslabšalo in njene slabosti so postale še pogostejše.

V pogovoru z Žano ugotovim, da je zelo zaskrbljena in da se hkrati počuti izgubljeno, sploh ne ve, kaj naj naredi. Na vprašanje, kaj jo najbolj skrbi, Žana bruhne v jok: »Vsega imam toliko, vprašana bom matematiko, slovenščino in angleščino, pa pišemo teste, pa plakate moram naredi, pa pesmico se naučiti…pa zgodovina…« Prepoznam, da Žana ne vidi izhoda v svoji situaciji, prežema jo občutek, da se je nad njo vse zgrnilo kot teman oblak in od vse te teže, ji postane slabo, boli jo glava. Ima tudi občutek, da je nihče ne razume, od sošolcev je že slišala pripombe, da se samo dela, tudi razredničarka jo sumničavo opazuje. Pravi:«Ampak meni je v resnici slabo.«

Povem Žani, da jo dobro razumem in da vidim njeno stisko in zaskrbljenost. Predlagam Žani, da vzameva list papirja in da nariševa in napiševa, vse obveznosti, ki jo čakajo.

Preprosta razpredelnica po dnevih, ji zelo jasno pokaže, da se da obveznosti porazdeliti na dneve. Za vsak dan do konca šolskega leta sva napisali, kaj mora narediti.

Žana je videla, da lahko sredo posveti le slovenščini, saj v četrtek pišejo test. Četrtkovo popoldne je posvečeno lahko le plakatu, ki ga pripravlja za naravoslovje. Največ tesnobe je čutila zaradi negotovosti, ni namreč vedela, kdaj bo vprašana določen predmet. Občutila je pritisk v prsih, ko je razmišljala, da se lahko zgodi »vse in to kadarkoli, vsak dan«. Ideja, da se lahko z učitelji dogovori, kdaj bo vprašana, ji je odprla možnost, da je zadihala. Skupaj sva oblikovali predlog, potem pa je morala le še stopiti k posameznemu učitelju in ga prositi, da upošteva njen predlog. Vsakemu je pokazala svoj delovni načrt, v katerem je bilo zapisano, kdaj  piše teste in kdaj jim predlaga ustno spraševanje. Še malo usklajevanja in Žanin načrt je bil podprt s vseh strani. Žana je dobila občutek, da lahko vpliva in da lahko vodi svoje življenje. Nič več se ni počutila nemočno in prepuščeno trdim čerem življenja.

Največje olajšanje ji je prinesla jasnost, ko je razdelila  obveznosti po dnevih ter jasni dogovori z učitelji. Presenečena je bila, koliko podpore je naenkrat dobila z vseh strani, ko je prišla na dan z lastnim načrtom, kako se bo lotila stvari. Videla je, da bo lahko svojega »slona« pojedla po koščkih.