Metka je učenka 8. razreda. Pogosto se počuti izkoriščano, ker jo Maja pokliče le takrat, ko si želi od nje sposoditi zvezek ali prepisati snov. Majin način komuniciranja jo moti, posebno, kadar prestopa njene meje, ko ji kaj vzame brez vprašanja, jo prehiti v vrsti za kosilo ipd. Počuti se nemočno in ne ve več, kaj naj naredi. Tudi sicer je bolj plašna. Začela se je izogibati stikom, vedno bolj je osamljena.

Metka je bistra in zelo delovna deklica. Zaradi zdravstvenih težav je bila veliko v bolnišnici, zdravljenja so bila naporna in dolgotrajna. Naučila se je potrpeti in je sposobna prenašati veliko bolečine.

Metka v pogovoru razkrije, da se v odnosu z Majo počuti popolnoma nemočno in da je obupana, ker ne ve, kaj naj naredi, kadar jo Maja »za hec« uščipne ali jo porine. Pravi, da takrat reagira z odmikom ali z ignoriranjem. Včasih, čeprav bolj redko, ji tudi pove, kaj ji ni všeč. Ko mi pripoveduje o tem, je njen glas tih in neodločen, njeno telo pa deluje mlahavo in brez energije.

Najprej raziskujeva njeno občutenje telesa. Ko postane bolj pozorna na svoje občutke v telesu, ugotovi, da je v njej poleg občutenja nemoči tudi veliko drugih občutkov. Odkrije tudi žalost, jezo in odločnost. Metka pove, da si želi, da bi bila bolj samozavestna. Predlagam ji eksperiment, da poskuša izreči besede »Pusti me. Daj mi mir.« Metka je izziv sprejela in začela raziskovati, kako lahko uporabi svoj glas.

Oba stavka je izrekla na več načinov. Med izvajanjem tega eksperimenta se je Metkino telo sprostilo, njen glas pa je postajal vse močnejši.

Začutila je, da je v njej moč in da pravzaprav lahko pove, kaj želi in česa noče. V nadaljevanju sva izvedli še en eksperiment, v katerim je Metka raziskovala, kako blizu oziroma kako daleč od drugih želi sedeti.

Po treh dneh sva imeli novo srečanje. Metka je povedala, da se počuti bolj samozavestno in da je Maji povedala, česa ne mara. Maja ji je rekla, da bo to upoštevala. Metko je čudilo, s kakšno lahkoto je povedala in kako naravno je Maja sledila njeni želji.

Povedala je Maji, da bi se rada z njo družila tudi izven šole in ne le takrat, ko si to želi ona oziroma takrat, ko Maja kaj od nje potrebuje. Na srečanju sva skupaj raziskovali, kaj si Metka želi in kaj naredi, da bi to dosegla. Ugotovila je, da jo sama bolj redko pokliče, odkar je v 5. razredu od Maje doživela nekaj zavrnitev. Takrat jo je prenehala vabiti in se tako umaknila v pasiven položaj, s tem pa soustvarila situacijo, v kateri je bila vsa iniciativa prepuščena Maji.

Metka je v sebi prepoznala »majhno punčko«, ki se smili sama sebi in si reče ‘uboga’ in ki si želi, da jo nekdo zaščiti. Prepoznala pa je tudi drugi del sebe, to je »močno punčko«, ki zna biti odločna in jasno povedati, kaj si želi in česa ne mara. »Močna punčka« je ponudila pomoč »šibki punčki«, Metka pa je začutila, da nosi v sebi oba dela, ki sta se kot pravi v nekem trenutku združila v »srednjo punčko«, ki se postavi zase.

Zanimivo je, da je po teh srečanjih Metka začutila v sebi več poguma in sproščenosti tudi kadar je bila pri pouku vprašana. Z več odločnosti je odgovarjala na vprašanja učiteljev.
Sproščenost in samozavest na področju odnosov sta vplivala tudi na učno področje. Metka je v sebi začutila več moči, da se izrazi, da pove in pokaže, kaj misli in kaj čuti.