Vesna je učenka 7. razreda. Njena težava je, da jo je tako strah spraševanja, da vse pozabi, ko jo učiteljica pokliče. To se ji dogaja pri angleščini in matematiki. Čeprav se doma uči in zna povedati, kaj se je naučila, pred razredom otrpne in ne zmore pokazati svojega znanja.

Z Vesno sva najprej preverili, kako in koliko se uči. Ugotovila sem, da je njen pristop k učenju dober in da je pri učenju temeljita. Domačim ali prijateljem tudi pokaže svoje znanje. Tako sem izključila možnost, da je njen strah pred spraševanjem utemeljen na zaznavanju lastnega neznanja, torej da bi sama vedela, da se je premalo učila in da zato ne zna. Preverila sem tudi to, ali jo doma kaznujejo za slabe ocene. Nasprotno, mama mi je v osebnem pogovoru enako kot Vesna povedala, da ji želi pomagati, pa ne zna, čeprav razume njeno tremo. Poskuša ji sicer dopovedovati, naj se ne boji spraševanja in da ni nič hudega, če dobi slabo oceno. Vendar Vesni to doslej ni pomagalo. Njen strah je ostajal. Tudi pogovor z učiteljico je razkrival isto. Z učiteljicama matematike in angleščine ima Vesna dober odnos, obe sta ji pri strahu pred spraševanjem skušali pomagati, bili sta nežni in pozorni, skušali sta pomagati s spodbudnimi besedami, a strah pred spraševanjem se ni prav nič zmanjšal.

Vesna v pogovoru razkrije, da se v njej pojavi strah pred spraševanjem v trenutku, ko učiteljica pove, da bo spraševala, stopnjuje se, ko pove, da bo vprašala Vesno in še bolj takrat, ko ji učiteljica postavi vprašanje.

V teh treh stopnjah Vesna občuti, kako ji postaja vroče, telo ji preplavljata izmenično vročica in hlad, zaznava hitro bitje srca, tresejo se ji roke.

V njej se z veliko hitrostjo prerivajo misli:

  • “Ne vem, kaj me bo učiteljica vprašala?”
  • “Kaj pa če me vpraša kaj takega, česar ne bom znala?”
  • “Kaj če se ne bom spomnila?”

Sledi še misel: “Če ne bom znala, bom dobila slabo oceno.”

V njenem telesu prav te misli ustvarijo blokado, ki ji zapre dostop do znanja. V pogovoru sva z osveščanjem tega procesa na telesni, mentalni in čustveni ravni in s pomočjo metode EFT (Emotional Freedom therapy) postopoma odpravljali napetost v telesu, ki se je po vsakem “tapkanju” znižala, dokler ni popolnoma izginila. Ob ponavljanju vsake od teh misli in ob hkratnem osveščanju dogajanja v telesu, se je Vesnin obraz vidno sproščal in kmalu so priplavala spoznanja:

  • “Seveda ne vem, kaj me bo vprašala. A nič hudega. Če bom znala, bom odgovorila.”
  • “Če vprašanja ne bom dobro razumela, bom prosila, da mi ga ponovi oziroma razloži.”
  • “Če ne bom znala in bom dobila slabo oceno, se bom tisto naučila in popravila slabo oceno.”

Strah se še vedno tudi po dveh mesecih in pol ni pojavil, Vesna je pri spraševanju sproščena, če zna odgovori, če pa ne zna, pa to tudi pove, se nauči in oceno popravi.

Paralizirajoča tesnoba povezana s spraševanjem je izginila.