Kako pojesti slona? Članek o tem, kaj storiti,  ko nas prežemata zaskrbljenost in občutek, da je vsega toliko, da ne bomo uspeli in  telo reagira s slabostjo in glavobolom na stisko in tesnobo. Poleg razumevajočega pogovora potrebujemo še konkretne korake, da lažje obvladujemo svoje življenje.

Žana je 12-letna deklica, ki je v tem šolskem letu velikokrat odsotna od pouka. Razlog so bile slabosti, včasih glavobol, tesnobnost. Nekajkrat je zaradi tega odšla domov sredi pouka. Mama pravi,  da se Žana  doma, vedno zelo hitro opomore in se dobro počuti. Nima vročine, bolečina v trebuhu izgine. Žana ne ve, zakaj se slabo počuti. Slabosti so se začele pojavljati letos, pravi, da nima volje do učenja. Vsi v družini postajajo vse bolj zaskrbljeni.  Žana se ne želi učiti skupaj z mamo, izgubila je občutek, koliko mora znati, da dobi dobro oceno. Vse večkrat pozablja stvari, jih ne dokonča, posledica  je, da se je  ob koncu leta stanje v šoli poslabšalo in njene slabosti so postale še pogostejše.

V pogovoru z Žano ugotovim, da je zelo zaskrbljena in da se hkrati počuti izgubljeno, sploh ne ve, kaj naj naredi. Na vprašanje, kaj jo najbolj skrbi, Žana bruhne v jok: »Vsega imam toliko, vprašana bom matematiko, slovenščino in angleščino, pa pišemo teste, pa plakate moram naredi, pa pesmico se naučiti…pa zgodovina…« Prepoznam, da Žana ne vidi izhoda v svoji situaciji, prežema jo občutek, da se je nad njo vse zgrnilo kot teman oblak in od vse te teže, ji postane slabo, boli jo glava. Ima tudi občutek, da je nihče ne razume, od sošolcev je že slišala pripombe, da se samo dela, tudi razredničarka jo sumničavo opazuje. Pravi:«Ampak meni je v resnici slabo.«

Povem Žani, da jo dobro razumem in da vidim njeno stisko in zaskrbljenost. Predlagam Žani, da vzameva list papirja in da nariševa in napiševa, vse obveznosti, ki jo čakajo.

Preprosta razpredelnica po dnevih, ji zelo jasno pokaže, da se da obveznosti porazdeliti na dneve. Za vsak dan do konca šolskega leta sva napisali, kaj mora narediti.

Žana je videla, da lahko sredo posveti le slovenščini, saj v četrtek pišejo test. Četrtkovo popoldne je posvečeno lahko le plakatu, ki ga pripravlja za naravoslovje. Največ tesnobe je čutila zaradi negotovosti, ni namreč vedela, kdaj bo vprašana določen predmet. Občutila je pritisk v prsih, ko je razmišljala, da se lahko zgodi »vse in to kadarkoli, vsak dan«. Ideja, da se lahko z učitelji dogovori, kdaj bo vprašana, ji je odprla možnost, da je zadihala. Skupaj sva oblikovali predlog, potem pa je morala le še stopiti k posameznemu učitelju in ga prositi, da upošteva njen predlog. Vsakemu je pokazala svoj delovni načrt, v katerem je bilo zapisano, kdaj  piše teste in kdaj jim predlaga ustno spraševanje. Še malo usklajevanja in Žanin načrt je bil podprt s vseh strani. Žana je dobila občutek, da lahko vpliva in da lahko vodi svoje življenje. Nič več se ni počutila nemočno in prepuščeno trdim čerem življenja.

Največje olajšanje ji je prinesla jasnost, ko je razdelila  obveznosti po dnevih ter jasni dogovori z učitelji. Presenečena je bila, koliko podpore je naenkrat dobila z vseh strani, ko je prišla na dan z lastnim načrtom, kako se bo lotila stvari. Videla je, da bo lahko svojega »slona« pojedla po koščkih.