Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Pogojni odvisniki (conditional clauses) so tisti, ki glavne stavke dopolnjujejo s podatkom o pogoju. Po njih se vprašamo pod katerim pogojem.
V pogojnih stavkih uporabljamo dva veznika, if in unless.
Veznik if je najpogostejši veznik, zato so po njem pogojniki tudi poimenovani (if-clauses). Odvisni stavek lahko stoji na začetku ali na koncu povedi:
če poved začnemo s pogojnim stavkom, potem za veznikom if stoji vejica;
če pa pogojnik stoji na koncu povedi, potem pred veznikom if vejice ne uporabljamo.
Poleg veznika if lahko v odvisnih stavkih uporabljamo tudi unless. Ta veznik ima isti pomen kot if not, oba namreč pomenita če ne.
Z veznikom unless moramo biti pazljivi, kajti če želimo ohraniti negativni pomen odvisnega stavka, mora vezniku unless sledi glagol v trdilni obliki:
Ravno obratno velja za veznik if, namreč, če želimo ohraniti negativni pomen odvisnega stavka, mora vezniku if slediti glagol v nikalni obliki:
Angleščina pozna štiri tipe pogojnih odvisnikov:
Za ničti tip (Zero Conditional) je značilno, da ga uporabljamo v sedanjiku in z njim izražamo dejstva, navade, pravila, splošne resnice.
Za tip 1 (First Conditional) je značilno, da izraža pogoje za prihodnost.
S tipom 2 (Second Conditional) izražamo hipotetični pogoj oziroma hipotetične posledice nekega dejanja v sedanjosti ali bližnji prihodnosti. Nekateri izmed njih so uresničljivi, nekateri pa ne.
S tipom 3 (Third Conditional) izražamo hipotetični pogoj v preteklosti oziroma hipotetične posledice v preteklosti. Ti stavki niso uresničljivi, saj preteklosti ni mogoče več spremeniti.
Tip 2 in 3 lahko tudi kombiniramo. V tem primeru govorimo o mešanih pogojnikih oziroma Mixed Conditionals. Delimo jih na dve skupini:
Z njimi lahko izražamo neresnični rezultat v sedanjosti, ki je posledica hipotetičnega dejanja v preteklosti.
Z Mixed Conditional lahko izražamo tudi neresnično dejanje v preteklosti, ki je posledica hipotetičnega stanja oziroma dejanja v sedanjosti.
