Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Programi za urejanje preglednic nudijo možnost:
Računanja s formulami
Formule sestavimo uporabniki programa sami, torej moramo poznati način izračuna, kako priti do želenih rezultatov.
Računanja oziroma obdelave podatkov s funkcijami
Funkcija pa je vnaprej določeno zaporedje operacij nad podatki. Pri uporabi funkcije nam celotnega postopka izračuna ni potrebno poznati. Izbrati moramo le želeno funkcijo in njene parametre - to so podatki in drugi argumenti, ki usmerjajo izračun funkcije.
Program za urejanje preglednic premore veliko funkcij, ki se uporabljajo v obdelavah podatkov, statistiki, na finančnem področju. Funkcije uvrščamo v skupine:
matematične funkcije (npr. seštevanje, množenja, logaritmi, potence, absolutna vrednost),
statistične funkcije (npr. najmanjše ali največje vrednosti, povprečne vrednosti, modus, mediana),
znakovne funkcije (npr. spreminjanje iz malih v velike črke, združevanje besed, iskanje začetnic besed, štetje znakov),
logične funkcije (npr. preverjanje pogojev, logični testi),
finančne funkcije (npr. obračun amortizacije, kredita, obresti),
datumske in časovne funkcije (npr. vnos sistemskega datuma, izračun števila dni med dvema datumoma, izpis dneva v tednu),
funkcije podatkovne zbirke (delo s podatkovno bazo).
Funkcija je določena z imenom funkcije ter s parametri. Za vnos funkcije so potrebni štirje koraki:
postavimo se v celico, kjer želimo izpisati rezultat,
izberemo želeno funkcijo,
določimo njene parametre, to je
podatke, ki jih funkcija obdeluje ter
druge nastavitve, ki so potrebni za izvedbo obdelave,
potrdimo vnos s tipko ENTER.
Poglejmo po korakih. Ukaz za vstavljanje funkcije izgleda takole:
Med razpoložljivimi funkcijami lahko poiščemo želeno funkcijo na več načinov:
neposredno vtipkamo ime iskane funkcije (npr. IF), ali
poiščemo v skupinah funkcij (npr. zadnje uporabljene funkcije, vse funkcije ali samo npr. logične funkcije). V tem načinu iskanja moramo vedeti, v katero skupino funkcij spada iskana funkcija.
Po izboru funkcije kliknemo na gumbu V REDU. Prikaže se pogovorno okno, v katerem označimo celice s podatki in vpišemo nastavitve, ki jih ta funkcija potrebuje. To so takoimenovani parametri funkcije. Obvezni parametri so zapisani s krepko pisavo in jih moramo nujno vnesti. Neobvezne parametre pa lahko spustimo, pri tem obveljajo njihove privzete vrednosti.
Parametri funkcije so lahko:
konstante (npr. števila, besedila, logične vrednosti),
naslovi celic ali področja celic,
imena celic ali področij celic,
kriteriji (logični testi),
formule,
funkcije.
V prikazani funkciji IF je obvezen samo prvi parameter (logični test), ostala dva pa sta neobvezna.
Zaključimo s klikom na gumb V REDU.
Zapis ali sintaksa funkcije je sestavljena iz:
enačaja =,
imena funkcije,
oklepaja (,
parametrov, ki so medseboj ločeni s podpičji in
zaklepaja ).
Posplošen zapis funkcije bi torej izgledal takole:
Funkcije imajo različno število parametrov, lahko tudi več kot sto. Nekatere funkcije celo nimajo parametrov (izpišejo npr. konstantno vrednost ali povzamejo sistemski čas ali datum).
Uporabniki programa za urejanje preglednic, ki dobro poznajo sintakso funkcij, uporabljajo neposreden način vnosa funkcije v celico. Poglejmo, kako:
postavimo se v želeno celico,
vnos začnemo z znakom = (kakor da bi vnašali formulo),
natipkamo ime funkcije,
vnesemo parametre funkcije po prikazanem zgledu in
potrdimo vnos s tipko ENTER.
Če smo funkciji določili napačne parametre, ni potrebno ponoviti celotnega postopka za vnos funkcije, ampak le popravimo napačne. To naredimo tako:
označimo celico s funkcijo,
kliknemo na znaku 
v vnosni vrstici,
izriše se okno izbrane funkcije z podanimi parametri,
popravimo vnesene parametre ter
ponovno potrdimo vnos.
Obstaja tudi možnost neposrednega popravljanja v celici in sicer lahko do zapisa funkcije pridemo z dvojnim klikom na celici:
