Nemščina pozna dva prihodnjika: Futur I in Futur II. Poglejmo si ju podrobneje.
Futur I izraža:
namero,
domnevo za sedanjost,
ukaz,
obljubo.
Tvorimo ga tako, da:
spregamo pomožni glagol werden v sedanjiku (ta stoji na 1. ali 2. mestu v stavku),
na koncu stavka pa postavimo še en glagol vedno v nedoločnik.
Če je ta glagol ne/ločljiv, na koncu stavka vedno stoji skupaj s predpono.
Ko imamo v stavku modalni glagol:
spregamo samo pomožnik werden,
polnopomenski in modalni glagol pa oba stojita v nedoločniku na koncu stavka, s tem da je modalni glagol na zadnjem mestu.
Futur II izraža:
domnevo za preteklost,
zaključeno dejanje v prihodnosti.
Tvorimo ga tako, da:
spregamo pomožni glagol werden v sedanjiku (ta stoji na 1. ali 2. mestu v stavku),
na koncu stavka pa postavimo še en glagol v nedoločnik sestavljenega preteklika (Infinitiv Perfekt), kar pomeni, da:
stoji na predzadnjem mestu v stavku pretekli deležnik,
na zadnjem mestu pa pomožna glagola "haben" ali "sein" v nedoločniku.