Modalverben - Modalni glagoli

Modalni glagoli so skupina šestih (6) pomožnih glagolov, ki v stavku večinoma nastopajo skupaj s polnopomenskim glagolom v nedoločniku. Medtem ko je polnopomenski glagol glavni nosilec dogajanja ali stanja v stavku, z modalnim glagolom izražamo le odnos govorečega do glagolskega dogajanja ali stanja. Brez glavnega ali polnopomenskega glagola je izjava stavka večinoma nepopolna.

Modalni glagoli v nemščini so:

Modalni glagol ima v vlogi pomožnega glagola poleg sebe zmeraj polnopomenski glagol v nedoločniku na koncu stavka. Pri tem pa stoji modalni glagol na 2. mestu v povednem stavku:

V vprašalnem stavku stoji modalni glagol na 1. mestu.

Modalni glagol uporabimo kot glavni glagol oziroma brez polnopomenskega glagola, ko je iz konteksta jasno razvidno, kateri glagol je mišljen na koncu stavka v nedoločniku. V takem primeru izpustimo polnopomenski glagol na koncu stavka, njegovo vlogo prevzame modalni glagol.

Iz spodnje tabele je razvidno, kako se spregajo modalni glagoli v sedanjiku.

Iz spodnje tabele je razvidno, kako se spregajo modalni glagoli v enostavnem pretekliku.

Kot smo že pokazali v zgornjih poglavjih, lahko modalni glagol v stavku stoji sam v vlogi polnopomenskega glagola. Lahko pa stoji kot pomožni glagol skupaj s še enim glagolom.

Ne glede na zgornji odstavek pa vedno velja, da tvori modalni glagol sestavljeni preteklik zmeraj z dodatnim pomožnim glagolom haben, ki ga spregamo v sedanjiku, tudi če stoji skupaj z glagolom premikanja ali glagolom spremembe stanja.

Če je modalni glagol v stavku v vlogi pomožnega glagola, mora imeti ob sebi še polnopomenski glagol. V sestavljenem pretekliku velja:

Vsi modalni glagoli so nepravilni glagoli, zato se je treba njihovo obliko v preteklem deležniku naučiti na pamet. Iz spodnje tabele je razvidno, kako se spregajo modalni glagoli v sestavljenem pretekliku.

Dodatni pomožni glagol haben spregamo na 1. ali 2. mestu glede na uporabljen osebek.

Uporaba modalnih glagolov v predpretekliku je enaka uporabi v sestavljenem pretekliku. Razlika obstaja le v dodatnem pomožnem glagolu haben, ki je spregan v enostavnem pretekliku in ne v sedanjiku.

Če je modalni glagol v stavku v vlogi pomožnega glagola, mora imeti ob sebi še polnopomenski glagol. V predpretekliku velja:

Vsi modalni glagoli so nepravilni glagoli, zato se je treba naučiti na pamet njihovo obliki v preteklem deležniku. Iz spodnje tabele je razvidno, kako se spregajo modalni glagoli v sestavljenem pretekliku.

Dodatni pomožni glagol haben spregamo na 1. ali 2. mestu v enostavnem pretekliku glede na uporabljen osebek.

Kadar uporabljamo modalni glagol pri tvorbi prihodnjika, potrebujemo dodatni pomožni glagol werden, ki ga spregamo v sedanjiku:

Sicer pa je uporaba modalnih glagolov v prihodnjiku podobna uporabi v sestavljenem pretekliku:

Iz spodnje tabele je razvidno, kako se spregajo modalni glagoli v pogojniku sedanjika.

Uporaba modalnih glagolov v predpretekliku je enaka uporabi v sestavljenem pretekliku. Razlika obstaja le v dodatnem pomožnem glagolu haben, ki je spregan v pogojniku sedanjika in ne v sedanjiku.

Če je modalni glagol v stavku v vlogi pomožnega glagola, mora imeti ob sebi še polnopomenski glagol. V pogojniku preteklika velja:

Vsi modalni glagoli so nepravilni glagoli, zato se je treba naučiti na pamet njihovo obliki v preteklem deležniku. Iz spodnje tabele je razvidno, kako se spregajo modalni glagoli v sestavljenem pretekliku.

Dodatni pomožni glagol haben spregamo na 1. ali 2. mestu v pogojniku sedanjika glede na uporabljen osebek.