Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Predpreteklik izraža dejanje, ki se je zgodilo pred drugim preteklim dejanjem.
Tvorimo ga tako, da:
na 1. ali 2. mesto v stavku postavimo pomožni glagol "haben" ali "sein" v nesestavljeni preteklik,
na konec stavka pa postavimo pretekli deležnik.
Spregamo samo pomožni glagol, pretekli deležnik ostane vedno v isti obliki. Pravila za izbiro pomožnega glagola ("haben" ali "sein") so enaka kot pri sestavljenem pretekliku (Perfektu):
haben izberemo za glagole trajanja, stanja, prehodne in modalne glagole
sein pa izberemo za
glagole premikanja, spremembe kraja oz. stanja in
za izjeme: sein, bleiben, werden, passieren / geschehen in gelingen, ki izražajo stanje, ne pa premikanja.
Enako kot za običajne glagole, velja podobnost s sestavljenim preteklikom tudi za modalne glagole v predpretekliku. Spomnimo se, da je:
pomožnik pri modalnih glagolih vedno "haben",
modalni glagol v vlogi polnopomenskega glagola pa postavimo v pretekli deležnik na konec stavka.
Kjer pa v stavku poleg modalnega stoji še polnopomenski glagol, pa se spomnimo, da je:
pomožnik prav tako vedno "haben",
ter da na koncu stavka oba glagola (polnopomenski in modalni) stojita v nedoločniku.
Predpreteklik najpogosteje srečujemo v časovnem odvisniku z veznikom nachdem (potem ko). Tam, kjer stoji veznik nachdem:
postavimo glagol v predpreteklik,
v drugem delu pa glagol postavimo v katerikoli preteklik (Perfekt ali Präteritum).
V odvisnem stavku, v katerem je veznik nachdem, je vrstni red glagolov drugačen kot v enostavčni povedi:
na predzadnjem mestu stoji pretekli deležnik,
na zadnjem mestu pa pomožnik predpreteklika.
Če je v odvisnem stavku:
glavni stavek na začetku, v njem stoji preteklik na 2. mestu;
glavni stavek za odvisnim, stoji glagol v pretekliku takoj za vejico.
Seveda pa lahko predpreteklik uporabimo tudi v enostavčni povedi.
