Svojilni zaimki so zaimki, ki izražajo last. Zaimki pa so besede, ki stojijo primarno namesto samostalnika, lahko pa tudi pridevnika. Beseda zaimek namreč sestoji iz delov za- in -ime, iz česar lahko razberemo, da so to besede, ki stojijo "za ime" nečesa drugega.
Tudi nemški prevod svojilnih zaimkov Possessivpronomen vsebuje besedo possessiv, ki pomeni tak, ki kaže last. Nek svojilni zaimek torej vzpostavi povezavo med:
nekom ali nečem, ki si nekaj lasti in
tistim predmetom ali osebo, ki prvemu pripada.
Pomembna razlika med slovenščino in nemščino je, da nemščina ne pozna povratnega svojilnega zaimka svoj. Če bi zgornji primer prevedli dobesedno, bi se glasil takole: Moj kemični svinčnik posodim mojemu sosedu. Tak stavek pa v slovenščini ni pravilen.
Če pogledamo same osebne zaimke, izven stavka, lahko iz njih razberemo določene informacije o:
osebi, na katero se zaimek nanaša (tistemu, ki poseduje)
Pri tem lahko v večini primerov razberemo:
za katero osebo gre (prvo, drugo ali tretjo),
spol in,
število te osebe.
tistemu, ki je last nekoga
V večini primerov lahko razberemo:
spol,
ter število tega predmeta.
sklonu zaimka in tistega, ki je last
Iz korena in končnice zaimka lahko razberemo naslednje informacije:
iz korena zaimka razberemo osebo, ki si nekaj lasti;
iz končnice zaimka pa razberemo:
v katerem sklonu sta zaimek in predmet,
spol in število predmeta.
Svojilni zaimki se velikokrat sklanjajo skupaj s samostalnikom, saj so del istega stavčnega člena (osebka, predmeta...). V gradivu Deklination des Substantivs - sklanjatev samostalnika je podrobneje opisano, kako sklanjamo samostalnik. V nadaljevanju pa si poglejmo, kako sklanjamo svojilne zaimke.
Videli smo, da iz zaimka lahko razberemo:
število, sklon in spol tistega, ki je last,
oseba, število in spol tistega, ki si nekaj lasti.
V stavku moramo torej za vsako situacijo uporabiti ustrezni svojilni zaimek. V nadaljevanju naštejmo svojilne zaimke za vse osebe in v vseh sklonih.
V spodnji tabeli so predstavljeni vsi svojilni zaimki v imenovalniku. Razvrščeni so po:
osebah (vrstice),
spolih samostalnika, na katerega se nanaša zaimek (stolpci),
obliki za samostalnik v množini (zadnji stolpec).
Paziti moramo le na svojilni zaimek euer, ki pri obliki eure izgubi e v korenu.
Poglejmo si nekaj stavkov z zaimki v prvem sklonu.
V spodnji tabeli so predstavljeni vsi svojilni zaimki v rodilniku. Razvrščeni so po:
osebah (vrstice),
spolih samostalnika, na katerega se nanaša zaimek (stolpci),
obliki za samostalnik v množini (zadnji stolpec).
Pazimo na svojilni zaimek euer. V drugem sklonu odvrže e v korenu besede pri oblikah eures in eurer.
V tej tabeli si poglejmo svojilne zaimke v dajalniku, ki so razvrščeni po:
osebah (vrstice),
spolih samostalnika, na katerega se nanaša zaimek (stolpci),
obliki za samostalnik v množini (zadnji stolpec).
Pazimo na svojilni zaimek euer. V dajalniku odvrže e v korenu pri oblikah eurem in euren.
V zadnji tabeli si oglejmo še svojilne zaimke v tožilniku, ki so razvrščeni po:
osebah (vrstice),
spolih samostalnika, na katerega se nanaša zaimek (stolpci),
obliki za samostalnik v množini (zadnji stolpec).
Paziti moramo pri svojilnem zaimku euer. Pri oblikah eure in euren odvrže e v korenu besede.
Svojilne zaimke uporabljamo za izražanje svojine. Poleg tega pa lahko delujejo kot členi, ki nam vsebino stavka podrobneje pojasnijo.
Svojilni zaimki se v nemščini lahko uporabljajo na dva načina in sicer kot:
svojilni člen,
nadomestek za samostalnik.
Poglejmo si obe možnosti uporabe.
Svojilni zaimki postanejo svojilni členi, če stojijo pred samostalnikom.
V tem primeru spominjajo na pridevnik ali nedoločni člen. Tudi sklanjajo se tako. Izražajo, kot že omenjeno, čigav ta samostalnik je. Lahko jih poimenujemo tudi svojilni členi (Possessivartikel).
Če poleg svojilnega zaimka pred samostalnikom uporabimo še pridevnik, pa se ta pridevnik sklanja po mešani deklinaciji.
Skupaj s samostalnikom lahko svojilni členi nastopijo v vlogah različnih stavčnih členov.
Svojilni zaimek lahko uporabimo tudi namesto samostalnika. V tem primeru velja, da zaimek:
ob sebi nima samostalnika in
prevzame vlogo stavčnega člena, ki bi ga tvoril samostalnik (bodisi osebek, predmet...).
Običajno samostalnik izpustimo in uporabimo le svojilni zaimek, da bi se izognili ponavljanju iste besedne zveze.
Če uporabimo svojilni zaimek brez samostalnika, pa ga lahko uporabimo v dveh različicah:
brez določnega ali nedoločnega člena,
z določnim členom.
Poglejmo si obe različici.
Brez določnega ali nedoločnega člena
Svojilni zaimek brez določnega ali nedoločnega člena smo spoznali že v prejšnjem primeru.
Če svojilni zaimki stojijo sami, brez člena, se sklanjajo, kot če bi še vedno stali ob samostalniku. Izjema nastopi le v prvem sklonu, kjer:
moški svojilni zaimek, ki je prej stal brez končnice, tukaj stoji s končnico -er in
svojilni zaimek srednjega spola, ki je prav tako stal brez končnice, tukaj stoji s končnico -es.
Z določnim členom
Svojilni zaimki brez samostalnika pa lahko stojijo tudi z določnim členom.
Raba svojilnih zaimkov z določnim členom je slogovno bolj prefinjena, sicer pa lahko poljubno izbiramo, ali bomo uporabili določni člen ali ne. Izbira ne vpliva na pomen povedi.
Svojilni zaimek z določnim členom tvorimo po pravilu:
določni člen + svojilni zaimek
Pri izbiri ustreznega določnega člena in svojilnega zaimka se orientiramo po načelu:
Določni člen se nanaša na samostalnik (tisti, ki je last), zato ga izberemo ustrezno s spolom in sklonom samostalnika.
Končnica pri zaimku pa se obnaša enako kot končnice pridevnikov pri šibki deklinaciji.
Poznana je še ena oblika svojilnega zaimka z določnim členom. Pri tem k korenu svojilnega zaimka dodamo končnico -ig-, ki ji sledi še pravilna skladenjska končnica.