Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Danes poznamo že 117 različnih kemijskih elementov. Od tega v naravi najdemo 92 elementov. Še mnogo več pa različnih molekul in spojin.
Kemijske elemente in spojine so včasih označevali z drugačnimi simboli. Ker so sčasoma poznali vedno več elementov in molekul, je leta 1811 kemik Jöns Jacob Berzelius predlagal sistem kemijskih simbolov, kjer vsak element predstavlja ena ali dve črki.
Danes imamo za poimenovanje elementov in spojin predpisana mednarodna pravila, ki jih določi IUPAC (International Union of Pure and Applied Chemistry), to je Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo.
Poglejmo, kakšne zapise danes uporabljamo za zapis elementov in molekul.
Elementi so osnovne snovi, iz katerih so zgrajene vse snovi v naravi. Velikokrat so poimenovani po:
lastnostih elementa,
ljudeh, ki so jih odkrili,
pomembnih ljudeh iz zgodovine,
deželi, kjer so bili odkriti,
planetih in
mitoloških bitjih.
Simboli za elemente, ki jim pravimo tudi kemijski simboli, so zbrani v periodnem sistemu elementov.
Vsak element lahko poimenujemo s simbolom, ki je enak po vsem svetu. Ta simbol je sestavljen iz ene ali dveh črk. Prva črka simbola je velika tiskana črka. Če je simbol sestavljen iz dveh črk, je druga črka mala tiskana črka.
Simbol elementa je izpeljan iz latinskega imena elementa. Ponavadi simbol predstavlja začetnico latinskega ali grškega imena. Če se latinsko ime dveh ali več elementov začne z isto začetnico, dobi element še drugo črko v simbolu.
Zapisi simbolov lahko predstavljajo dve različni oznaki. Lahko je oznaka za:
simbol elementa ali
atom tega elementa.
Nekateri elementi se v naravi nahajajo v molekularnem stanju. Molekule elementov so sestavljene iz vsaj dveh atomov istega elementa.
Za zapis elementov, ki se v naravi nahajajo v molekularnem stanju, uporabljamo molekulske formule.
Molekulska formula nam pove, kateri elementi sestavljajo molekulo in koliko atomov posameznih elementov sestavlja eno molekulo.
Ko zapisujemo formule molekul, uporabljamo simbole elementov. Število atomov posameznega elementa v molekuli je zapisano kot spodnji indeks (majhna števila) desno od simbola elementa. Če je v molekuli le en atom določenega elementa, indeks zraven simbola ni zapisan.
Spojine so čiste snovi, sestavljene iz dveh ali več različnih elementov, ki so vezani skupaj v določenih razmerjih.
Spojine glede na to, kako so gradniki v njih povezani, razdelimo v dve glavni kategoriji:
ionske spojine, kjer so osnovni gradniki ioni in
kovalentne spojine, kjer so osnovni gradniki molekule.
Zapis ionskih spojin
Ionske spojine sestavljajo pozitivno in negativno nabiti ioni. Ker niso sestavljene iz nevtralnih molekul, njihove sestave ne moremo zapisati z molekulsko formulo, ampak njihovo sestavo zapišemo s formulo, ki ji pravimo formulska enota.
Vedno najprej zapišemo simbol kovine, nato pa še simbol nekovine.
V praksi je izraz formulska enota redko v uporabi. Zapis ionske spojine pogosto imenujemo kar formula ionske spojine.
Zgradba ionskih spojin ter zapis njihovih formul je predstavljen v gradivu Ionska vez.
Zapis kovalentnih spojin
Pri zapisu formul spojin lahko najpogosteje uporabljamo molekulsko formulo, ki nam pove, kateri elementi sestavljajo molekulo in koliko atomov posameznih elementov sestavlja eno molekulo.
Pri zapisu uporabljamo simbole elementov. Število atomov posameznega elementa v molekuli je zapisano kot spodnji indeks (majhna števila) desno od simbola elementa. Če je v molekuli le en atom določenega elementa, indeks zraven simbola ni zapisan.
Zapisi molekulske formule spojine lahko predstavljajo dve različni oznaki. Lahko je zapis oznaka za eno molekulo in tudi oznaka za spojino.
Binarne spojine so spojine, sestavljene iz dveh različnih elementov:
prvi je kovina, polkovina ali nekovina,
drugi element pa je nekovina.
V tem gradivu se bomo naučili poimenovanja binarnih spojin z grškimi števniki. Z grškimi števniki opišemo, koliko atomov posameznega elementa se nahaja v spojini.
Pri poimenovanju z grškimi števniki veljajo pravila:
S slovenskim imenom poimenujemo element, ki je v formuli zapisan prvi.
Dodamo končnico -ev ali -ov
Navedemo število atomov elementa z grškim števnikom kot predpono. Če imamo samo en atom elementa, grškega števnika ne navedemo.
Naredimo presledek in fonetično z latinsko osnovo poimenujemo element, ki je zapisan drugi in dodamo končnico -id.
Navedemo število atomov elementa z grškim števnikom kot predpono. Če imamo samo en atom elementa, grškega števnika ne navedemo.
Poglejmo si najprej latinska poimenovanja nekovin. V tabeli so zbrana poimenovanja za nekovine z dodano končnico -id.
Sedaj pa si poglejmo še, kako z grškimi števniki poimenujemo števila. V tabeli si poglejmo poimenovanja z grškimi števniki za števila od 1 do 10.
Grški števnik vedno postavimo pred ime, ki ponazarja določeni element.
Atome in molekule pogosto prikažemo tudi z modeli, ki pomagajo vizualizirati njihovo strukturo in prostorsko razporeditev. Dva najpogosteje uporabljena modela sta:
kalotni model in
kroglični model.
Ko uporabljamo modele za prikaz atomov in molekul, elemente pogosto prikazujemo z različnimi barvami. Te barve pomagajo pri razlikovanju med različnimi vrstami atomov v molekuli,.
Spodaj je tabela, ki prikazuje imena elementov, njihove simbole in ustrezne barve, uporabljene v modelih atomov in molekul.
Kalotni model predstavlja atome kot kroglice, ki se med seboj dotikajo. Ta model je uporaben za prikazovanje prostorske razporeditve atomov in relativnih velikosti atomov v molekuli.
Prednost kalotnega modela je, da jasno prikazuje velikostne razlike med atomi, slabost pa, da so vezi med atomi manj poudarjene. Model je zato lahko nepregleden, če prikazujemo molekulo, v kateri je povezanih veliko atomov.
Kroglični model predstavlja atome kot kroglice, ki so povezane s paličicami. Paličice predstavljajo kemijske vezi. Kroglični model je uporaben za prikazovanje vezi in kotov med posameznimi atomi v molekuli, ne prikazuje pa relativnih velikosti posameznih atomov.
