Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Glagola to be in to have sta ena najpogosteje rabljenih glagolov v angleškem jeziku. Nastopata lahko:
samostojno,
kot pomožna glagola.
Poglejmo si rabo v posamezni obliki podrobneje.
Samostojna oblika glagola
V samostojni, polnopomenski, obliki je njun pomen enak:
biti (to be)
imeti (to have).
Pomožna oblika glagola
V vlogi pomožnega glagola, glagola "to be" in "to have" vedno uporabljamo v kombinaciji z drugim polnopomenskim glagolom.
Kot pomožna glagola, glagola to be in to have uporabljamo za tvorbo različnih slovničnih struktur:
slovničnih časov,
in trpnika.
V tem gradivu si bomo ogledali uporabo glagolov to be in to have kot pomožnih glagolov, v modalni obliki.
Glagol to be v modalni rabi izgubi svoj prvotni pomen (biti) in pridobi nove pomene, ki izhajajo iz odnosa govorca do sveta okoli njega. Ta odnos ponazorimo tako, da glagolu to be dodamo glagol v nedoločniku s "to".
Ker glagolu to be v modalni obliki vedno sledi to-nedoločnik, ga običajno zapisujemo v obliki:
be to + nedoločnik
Poglejmo si primer modalne uporabe glagola to be.
V modalni obliki glagol to be odraža:
načrt za prihodnost,
navodila,
nujnost (obveznost),
in prepoved.
Glagol se v pojavlja v treh različnih oblikah, ki so odvisne od osebe, na katero se glagol nanaša. Oblike povedi so:
trdilna oblika,
nikalna oblika,
vprašalna oblika.
Poglejmo si jih.
Trdilno obliko tvorimo za sedanjost in preteklost.
Trdilna oblika v sedanjosti
V sedanjosti ima glagol to be tri pojavne oblike, ki so odvisne od osebe ob kateri se glagol pojavlja:
Trdilna oblika v preteklosti
V preteklosti ima glagol to be dve pojavni obliki, ki sta odvisni od osebe ob kateri se glagol pojavlja:
Nikalno obliko tvorimo za sedanjost in preteklost.
Nikalna oblika v sedanjosti
V sedanjosti ima glagol to be tri pojavne oblike, ki so odvisne od osebe ob kateri se glagol pojavlja:
Nikalna oblika v preteklosti
V preteklosti ima glagol to be dve pojavni obliki, ki sta odvisni od osebe v stavku:
Vprašalna obliko tvorimo za sedanjost in preteklost.
Vprašalna oblika v sedanjosti
V sedanjosti ima glagol to be tri pojavne oblike, ki so odvisne od osebe v stavku.
Vprašalna oblika v preteklosti
V preteklosti ima glagol to be dve pojavni obliki, ki sta odvisni od osebe ob kateri se glagol pojavlja.
V nadaljevanju se bomo posvetili rabi modalnega glagola.
Modalna raba glagola to be izraža različne odnose govorca do okolice:
načrt,
navodila,
nujnost,
prepoved.
Poglejmo si jih.
Načrt
Načrt lahko z modalno obliko to be lahko izrazimo v sedanjosti in preteklosti.
Načrt za prihodnost iz gledišča sedanjosti
Načrt za prihodnost iz gledišča preteklosti
V pretekliku ta oblika izraža dogovor v preteklosti, ki se je v tistem trenutku nanašal na prihodnost. Pri osebah he / she / it moramo uporabiti obliko was.
Navodila
V tem pomenu modalni glagol to be izraža navodila, ki izhajajo iz govorca (ne pa iz osebka v povedi).
Nujnost
Nujnost lahko izražamo v sedanjosti in preteklosti.
Nujnost v sedanjosti
Modalni glagol to be izraža nujnost v smislu logičnega ukrepa in ukaza (zunanja obveza), pri čemer se v tem pomenu najpogosteje uporablja v 2. osebi (you).
Nujnost v preteklosti
Modalni glagol to be v preteklosti izraža nujnost, ki ni bila uresničena.
Prepoved
Prepoved izražamo v sedanjosti in preteklosti in jo tvorimo z uporabo nikalnice not.
Prepoved v sedanjosti
Prepoved v sedanjosti tvorimo na naslednji način:
oseba + not to be + nedoločnik s to
Prepoved v preteklosti
Prepoved v preteklosti tvorimo na naslednji način:
oseba + was not / were not + nedoločnik s to
Glagol to have se (enako kot to be) pojavlja v modalni obliki, kadar mu dodamo nedoločnik s "to".
Ker glagolu have v modalni rabi vedno sledi to-nedoločnik, ga običajno zapisujemo v nasledni obliki:
have to + nedoločnik
Poglejmo si primer modalne rabe glagola to have.
V modalni rabi, glagol to have izgubi svoj prvotni pomen (imeti) in pridobi nove pomene, ki izhajajo iz odnosa govorca do sveta okoli sebe:
nujnost,
sklepanje,
neobveznost.
Glagol have to se lahko pojavlja v:
trdilni,
nikalni,
vprašalni.
obliki. Poglejmo si jih.
Trdilno obliko tvorimo v vseh treh časih.
Trdilna oblika v sedanjosti
Glagol v sedanjiku se v trdilni obliki pojavlja v dveh oblikah:
za osebe he / she / it uporabljamo obliko has to
pri vseh ostalih osebah uporabljamo obliko have to.
Stavek s have to tvorimo po naslednjem pravilu:
oseba + have to + nedoločnik
Trdilna oblika v preteklosti
V preteklosti tvorimo stavek s preteklo obliko tega modalnega glagola had to po naslednjem pravilu:
oseba + had to + nedoločnik
Najpogosteje se glagol have to uporablja, kot nadomestilo za modalni glagol must v preteklosti, saj se mu v pomenu zelo približa. V slovenščino ga prevajamo z glagolom morati.
Trdilna oblika v prihodnosti
V prihodnosti tvorimo stavek s pomožnim glagolom will po naslednjem pravilu:
oseba + will + have to + nedoločnik
Nikalno obliko modalnega glagola have to tvorimo s pomočjo pomožnega glagola don't.
Nikalna oblika v sedanjosti
V sedanjosti tvorimo stavek po naslednjem pravilu:
Nikalna oblika v preteklosti
V preteklosti tvorimo stavek s pomožnim glagolom don't v pretekliku, didn't:
oseba + didn't + have to + nedoločnik
Nikalna oblika v prihodnosti
V prihodnosti tvorimo stavek z nikalno obliko pomožnega glagola will, won't, po naslednjem pravilu:
oseba + won't + have to + nedoločnik
Vprašalno obliko modalnega glagola have to tvorimo s pomočjo pomožnega glagola do. Poglejmo si jo v vseh treh časih.
Vprašalna oblika v sedanjosti
V sedanjosti tvorimo stavek z modalnim glagolom have to po naslednjem pravilu:
Vprašalna oblika v preteklosti
V preteklosti tvorimo stavek s pomožnim glagolom don't v pretekliku, did:
Did + oseba + have to + nedoločnik
Odgovor tvorimo na naslednji način:
Yes, oseba + did. (ali) No, oseba + didn't.
Vse osebe v pretekliku uporabljajo obliko did pred modalnim glagolom have to.
Vprašalna oblika v prihodnosti
V prihodnosti tvorimo stavek s pomožnim glagolom will:
Will + oseba + have to + nedoločnik
Odgovor tvorimo na naslednji način:
Yes, oseba + will. (ali) No, oseba + won't.
Kot modalni glagol have to izraža naslednje pomene:
zunanjo (splošno) nujnost,
sklepanje (logična potreba),
prepričanje,
neobveznost.
Poglejmo si jih.
Zunanja (splošna) nujnost
V tem pomenu, modalni glagol have to izraža zunanjo ali splošno nujnost (obveznost), ki ne izhaja iz govorca, ampak iz zunanjih okoliščin. Stavke tvorimo v trdilni obliki po naslednjem pravilu:
oseba + have to + nedoločnik
Uporabljamo ga v naslednjih časih:
Nujnost v sedanjosti in prihodnosti
V sedanjiku so med glagoloma have to in must prisotne manjše razlike. Pri tem glagol have to izraža pomene, ki so bolj objektivni, zato ju ne moremo vedno zamenjati.
Nujnost v preteklosti
Sklepanje (logična potreba)
V tem pomenu have to izraža sklepanje (logično potrebo), ki izhaja iz poznavanja določenih dejstev o svetu.
Stavke tvorimo le v trdilni obliki po naslednjem pravilu:
oseba + have to + nedoločnik
Prepričanje
V tem pomenu have to izraža naše prepričanje o uresničitvi nekega dejanja (certainty) glede na informacije, ki so nam na voljo. Nadomestimo ga lahko z izrazom to be certain.
Stavke tvorimo le v trdilni obliki po naslednjem pravilu:
oseba + have to + nedoločnik
Neobveznost
Z modalnim glagolom don't have to izražamo neobveznost (odsotnost obveznosti) v vseh treh časih:
sedanjosti,
preteklosti,
prihodnosti.
Poglejmo si jih.
Neobveznost v sedanjosti
Neobveznost v sedanjosti tvorimo po naslednjem pravilu:
Glagol don't have to lahko v sedanjiku nadomestimo z needn't brez spremembe v pomenu.
Neobveznost v preteklosti
Neobveznost v preteklost tvorimo z glagolom didn't have to, ki je enak za vse osebe.
V slovenščino ga prevajamo z izrazom ni bilo potrebno.
Glagol don't have to v pretekliku ne moremo nadomestimo z needn't, saj izražata različne pomene:
neobveznost (didn't have to)
neobveznost, ki je bila uresničena (needn't have)
Neobveznost v prihodnosti
Za izražanje neobveznosti v prihodnosti uporabljamo glagol won't have to, ki ga v slovenščino prevajamo z izrazom ne bo potrebno.
