Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Namerni odvisnik se v nemščini imenuje Finalsatz. To je odvisni stavek v podredno zloženi povedi. V namernem odvisniku je razložen namen za stanje, ki ga opisuje glavni stavek.
Namerni odvisnik izraža namen za dejanje v glavnem stavku. Po namernem odvisniku se vprašamo z vprašalnico s kakšnim namenom.
V nadaljevanju si oglejmo, kako tvorimo namerni odvisnik.
Podredni stavki se vedno začnejo s podrednimi vezniki (unterordnende Konjunktionen). Pri namernem odvisniku so to naslednji vezniki:
damit (da)
dass (da)
sodass (tako da)
um - zu (da; z namenom da)
V nemškem namernem odvisniku najpogosteje uporabljamo veznik damit, medtem ko uporabljamo veznika dass in sodass redkeje.
Poglejmo nekaj primerov namernih odvisnikov.
Pri zgornjih primerih smo uporabili vse veznike, razen veznika um, ki je izjema. K njemu se bomo vrnili na koncu gradiva.
Namerni odvisnik lahko stoji pred ali za glavnim stavkom.
Besedni red v odvisniku je zmeraj enak:
Besedni red v namernem odvisniku je:
veznik + osebek + predmet / prislovno določilo + povedek
Kadar je v stavku uporabljen deljiv glagol, se v odvisnem stavku osebna glagolska oblika in predpona združita in pišeta skupaj.
Izjema so modalni glagoli v sestavljenem pretekliku.
Kadar tvorimo sestavljeni preteklik z modalnim glagolom, pomožni glagol haben v odvisnem stavku ne pride povsem na konec stavka, temveč pred glavni glagol in modalni.
V glavnem stavku pa je besedni red odvisen od tega:
ali glavni stavek stoji pred odvisnikom
ali za odvisnikom.
Če stoji glavni stavek v povedi pred odvisnikom, potem je osebna glagolska oblika, ki je izražena s povedkom, na 2. mestu:
Če stoji glavni stavek pred odvisnikom, potem je besedni red v glavnem stavku:
osebek + povedek + prislovno določilo + predmet
Če pa stoji glavni stavek v povedi za odvisnikom, potem se besedni red spremeni - osebek in povedek zamenjata mesti.
Če glavni stavek stoji za odvisnikom, potem je besedni red v glavnem stavku:
povedek + osebek + prislovno določilo + predmet
Veznik um je izjema, saj se lahko uporabi samo, kadar je osebek v glavnem in odvisnem stavku enak. V tem primeru se osebek v odvisnem stavku izpusti, glagol odvisnika pa se priključi v nedoločniku s predlogom zu.
glavni stavek + odvisni stavek (um + ... + zu + nedoločnik)
Poglejmo primer namernega odvisnika z veznikom um.
