Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Pri govorjenju in pisanju povezujemo besede v stavke. Na ta način tvorimo besedila, s katerimi se sporazumevamo. Pri povezovanju besed v stavke pa je pomemben tudi njihov vrstni red. Obstajajo torej pravila besednega reda, ki se jih kot govorci ali pisci moramo držati, če želimo biti razumljeni in se pravilno izražati.
Stavke lahko med seboj povezujemo v daljše povedi s priredjem ali podredjem. Besedni red v:
samostojnih stavkih in
stavkih, ki tvorijo povedi,
je različen.
Zato si najprej poglejmo kaj je stavek in kaj poved.
Ločevanje med povedjo in stavkom je v nemščini enako kot v slovenščini.
Poved je najmanjša samostojna enota sporočila, ki nekaj pove oziroma sporoči, in je sestavljena najmanj iz enega stavka.
Stavek so besede, ki so zbrane okrog ene osebne glagolske oblike.
Iz gornje opredelitve vidimo, da je poved lahko sestavljena iz:
enega stavka (oziroma ene osebne glagolske oblike) ali pa
iz dveh, treh ali več stavkov (oziroma dveh, treh ali več osebnih glagolskih oblik).
Povedi so lahko torej enostavčne ali večstavčne.
Pri večstavčnih povedih nas zanima, kako so njeni stavki povezani med seboj. Obstajata namreč dva različna odnosa med stavki v povedi:
podredni in
priredni.
Poglejmo si razliko.
Podredni odnos med stavki
Če en stavek v povedi dodatno razlaga vsebino drugega stavka, potem gre za podredni odnos med stavkoma oziroma podredno zloženo poved. Takšna poved vsebuje dve vrsti stavkov:
Stavek, ki nosi glavno sporočilo povedi, imenujemo glavni stavek.
Tisti stavek, ki je sestavljen iz podrednega veznika in nosi dodatno pojasnilo glavnega stavka, pa je odvisni stavek - pravimo mu tudi podredni stavek. Odvisni stavek namreč ne bi bil smiseln brez glavnega stavka, zato je podrejen glavnemu stavku.
V primeru podredno zložene povedi se lahko po odvisnem stavku vprašamo z vprašalnico in vsebino glavnega stavka. Odgovor na to vprašanje je odvisni stavek.
Priredni odnos med stavki
Če pa vsak stavek v povedi navaja svojo vsebino, tako da se po nobenem ne moremo vprašati s pomočjo vprašalnice, potem gre za priredni odnos med stavki oziroma za priredno zloženo poved. V tem primeru so posamezni stavki med seboj neodvisni in enakovredni. A vseeno lahko tudi v priredno zloženi povedi določimo glavni in priredni stavek. Priredni stavek je zmeraj tisti, ki se začne s prirednim veznikom, glavni stavek pa je brez veznika.
Izjema so priredja z dvodelnimi vezniki, kjer je veznik v glavnem in odvisnem stavku. V tem primeru je glavni stavek tisti, ki je na prvem mestu.
V nadaljevanju si poglejmo še, kako sestavimo glavni in odvisni stavek. Med njima namreč prihaja do razlik v postavitvi besed, torej v besednem vrstnem redu.
Poved, ki je sestavljena iz enega samostojnega stavka (enostavčna poved) je v nemščini sestavljena iz naslednjih stavčnih členov:
osebek (1),
povedek (2),
prislovno določilo (3),
predmet (4).
Številke v oklepajih označujejo mesto v povedi, ki ga stavčni člen zaseda.
Drugače kot v slovenščini ima povedek v nemščini fiksno pozicijo v enostavčni povedi. Zmeraj namreč stoji na 2. mestu.
Običajni besedni red v enostavčni povedi je:
osebek (1) + povedek (2) + prislovno določilo (3) + predmet (4)
Ni pa nujno, da stoji osebek zmeraj na 1. mestu. Če postavimo prislovno določilo ali predmet pred osebno glagolsko obliko, ki je izražena v povedku, potem stoji osebek takoj za njo.
Če osebek ne stoji na prvem mestu, je besedni red v enostavčni povedi:
prislovno določilo (3) + povedek (2) + osebek (1) + predmet (4)
predmet (4) + povedek (2) + osebek (1) + prislovno določilo (3)
Kadar je stavek sestavljen iz dveh predmetov, si ti sledijo po sklonih po vrsti.
Predmeti si sledijo po vrstnem redu sklonov:
osebek (1) + povedek (2) + predmet v 3. sklonu (4) + predmet v 4. sklonu (4)
Ko imamo v stavku predmete izražene z osebnimi zaimki in samostalniki v 3. ali v 4. sklonu, potem osebni zaimki vedno stojijo pred samostalniki.
Obstaja pa še ena razlika med obema jezikoma. V nemščini ločimo osebno glagolsko obliko od neosebne, kadar je povedek sestavljen iz več delov. V tem primeru stoji osebna glagolska oblika na že omenjenem 2. mestu, medtem ko neosebno glagolsko obliko ali v nekaterih primerih tudi predpono ločljivih glagolov postavimo na konec stavka.
Kadar je glagol večdelni, stoji osebna glagolska oblika na 2. mestu, neosebna glagolska oblika oziroma predpona deljivega glagola pa povsem na koncu.
Če je glagol večdelni, potem je besedni red v stavku:
osebek (1) + povedek (2) + prislovno določilo (3) + predmet (4) + neosebna glagolska oblika (N) ali predpona (P)
Kadar tvorimo vprašanje z vprašalnico, osebek ne stoji na 1. mestu, temveč na 3. mestu - za povedkom.
V vprašalnem stavku z vprašalnico stoji osebek na 3. mestu, za povedkom:
vprašalnica (V) + povedek (2) + osebek (1) + prislovno določilo (3) + predmet (4)
Kadar tvorimo vprašanje brez vprašalnice, osebek ne stoji na 1. mestu, temveč na 2. mestu - za povedkom.
V vprašalnem stavku brez vprašalnice stoji osebek na 2. mestu, za povedkom:
povedek (2) + osebek (1) + prislovno določilo (3) + predmet (4)
Kadar tvorimo velelnik, stoji povedek na 1. mestu.
V velelniku stoji povedek na 1. mestu:
povedek (2) osebek (1) + prislovno določilo (3) + predmet (4)
Pri večstavčnih povedih je besedni red v stavku odvisen od tega, kateri stavek gledamo:
podredni stavek,
priredni stavek,
glavni stavek.
Poglejmo si najprej, kakšen je besedni red v podrednem oziroma odvisnem stavku.
Besedni red v podrednem (oziroma odvisnem) stavku je zmeraj enak. Vsak odvisni stavek se začne s podrednim veznikom. V nasprotju od glavnega stavka povedek oziroma osebna glagolska oblika ne stoji na 2. mestu, temveč povsem na koncu stavka.
Besedni red v podrednem (odvisnem) stavku:
veznik + osebek (1) + prislovno določilo (3) + predmet (4) + neosebna glagolska oblika (N) ali predpona (P) + povedek (2)
Kadar vsebuje odvisni stavek neosebno glagolsko obliko, postavimo osebno glagolsko obliko (v povedku) za njo.
Če je v odvisniku deljiv glagol, se ta na koncu stavka združi s predpono.
Če je v odvisniku modalni glagol v sestavljenem pretekliku, postavimo pomožni glagol pred neosebni glagolski obliki.
Pri priredni zvezi gre za stavke, ki so med seboj neodvisni. Kljub temu pa lahko v takšnih zvezah zmeraj določimo glavni stavek in priredni stavek, ki je temu dodan. Priredni stavek prepoznamo po prirednem vezniku, glavni stavek pa je brez veznika.
Medtem ko je v podrednem stavku besedni red zmeraj enak, pa je pri prirednih stavkih od veznika odvisno, katero pozicijo bo zavzel povedek. Povedek lahko stoji na 2. mestu takoj za veznikom ali pa na 3. mestu za osebkom.
Poglejmo si, kateri vezniki vplivajo in kateri ne vplivajo na položaj povedka v prirednem stavku.
Vezniki und, denn, oder, aber ne vplivajo na pozicijo povedka.
Besedni red v takšnem prirednem stavku:
veznik + osebek + povedek + prislovno določilo + predmet
Vezniki deshalb, also, trotzdem vplivajo na pozicijo povedka.
Besedni red v takšnem prirednem stavku:
veznik + povedek + osebek + prislovno določilo + predmet
Poglejmo še besedni red v glavnem stavku. Pri tem moramo ločiti:
ali stoji glavni stavek na 1. mestu, se pravi pred odvisnim stavkom,
ali stoji glavni stavek na 2. mestu, se pravi za odvisnim stavkom.
Če stoji glavni stavek na prvem mestu, je njegov besedni red enak navadni enostavčni povedi:
osebek (1) + povedek (2) + prislovno določilo (3) + predmet (4)
Če stoji glavni stavek na drugem mestu, se osebek in povedek zamenjata. Vsi ostali stavčni členi obdržijo prvotno mesto.
Če stoji glavni stavek na drugem mestu, se osebek in povedek zamenjata:
povedek (2) + osebek (1) + prislovno določilo (3) + predmet (4)
