Prijava z e-naslovom
Prijava brez gesla
Binarne spojine niso nič drugega kot spojine, ki so sestavljene iz dveh delov:
pozitivno nabitega dela,
negativno nabitega dela.
Spojine običajno običajno predstavljamo z njihovo molekulsko formulo. Molekulska formula je zapis, ki je v skladu z dejansko molsko maso spojine. Spojine lahko zapišemo enostavneje z njihovimi empiričnimi formulami. Sestavo nakažemo tako, da zapišemo atome ene za drugim in označimo njihovo število podpisano za simbolom.
Pri poimenovanju ionskih spojin najprej:
navedemo kation (oziroma pozitivni del molekule) z osnovo imena v slovenščini
navedemo anion (negativni del molekule) z osnovo imena v latinščini
dodamo končnico -id.
Slika 1: splošni zapis za binarne spojine.
Spojine so lahko sestavljene iz več atomov hkrati. Pri poimenovanju uporabimo grške števnike, zato da navedemo število atomov prisotnih v molekuli:
di
tri
tetra
penta
itd...
Imenovanje spojin po Stockovem sistemu je predvsem primerno za tiste elemente, ki lahko imajo več različnih oksidativnih stanj. Pri ionskih spojinah uporabljamo to poimenovanje predvsem za prehodne elemente. Namesto grških števnikov zapišemo oksidacijsko število pozitivno nabitega elementa, tako da za imenom zapišemo v oklepaju z rimskimi števkami oksidacijsko število.
Za kovine, ki spadajo v I., II. in III. skupino periodnega sistema velja, da imajo stalna oksidacijska števila in jih zato ni potrebno zapisati.
Tudi binarne spojine iz nekovin lahko poimenujemo:
z grškimi števniki
po Stocku
Vendar pa pri binarnih spojinah iz nekovin lahko nastane zmeda. Medtem ko pri ionskih spojinah vemo, da kovine tvorijo vedno pozitivne ione, je pri nekovinah to težje določiti. Pri zapisovanju binarnih spojin nekovin simbole navajamo po slednjem vrstnem redu:
Najpogosteje velja, da v molekulski formuli zapišemo pozitivni del molekule na levo stran, na desno stran pa negativni del molekule. Obstajajo pa tudi izjeme:
Vseeno poglejmo, kako lahko določimo oksidativno stanje pozitivno nabitega dela molekule.
Pri poimenovanju z grškimi števniki veljajo ista pravila kot pri ionskih spojinah:
pozitivni del molekule zapišemo z osnovno v slovenskem jeziku in dodamo končnico -ev ali -ov,
v predponi z grškimi števniki navedemo število pozitivno nabitih atomov,
v drugem delu imena dodamo negativno nabite atome z latinsko osnovo in dodamo končnico -id,
v predponi z grškimi števniki povemo število negativno nabitih atomov.
Pri poimenovanju po Stocku navedemo:
pozitivni del molekule zapišemo z osnovno v slovenskem jeziku in dodamo končnico -ev ali -ov,
za njim z latinskimi števkami v oklepaju navedemo oksidacijsko število,
v drugem delu imena dodamo negativno nabite atome z latinsko osnovo in dodamo končnico -id.
Med binarne spojine spadajo tudi skupki atomov, ki tvorijo kompleksnejše ione. Posebnost njihovega poimenovanja je uporaba trivialnih (enostavnih) imen. Mednje spadajo:
