Pogojni odvisniki (conditional clauses) so tisti, ki glavne stavke dopolnjujejo s podatkom o pogoju. S tipom 2 (Second Conditional) izražamo hipotetični pogoj oziroma hipotetične posledice nekega dejanja v sedanjosti ali bližnji prihodnosti. V slovenščino ga prevajamo: če bi ... bi ....
Nekateri izmed pogojev so uresničljivi, nekateri pa ne.
Pri tvorbi pogojnikov tipa 2 uporabljamo različne čase in naklone.
V odvisnih stavkih lahko uporabljamo:
Subjunctive Mood glagola biti
in modalni glagol can v pretekli obliki.
V glavnih stavkih lahko uporabljamo:
sedanji pogojnik, ki ga tvorimo z would in nedoločnikom,
in modalni glagol can v pogojni obliki could.
V primeru tipa 2 v odvisnem stavku najpogosteje uporabljamo pretekli čas Past Simple Tense.
V primeru tipa 2 v odvisnem stavku včasih uporabljamo pretekli čas Past Tense Continuous. Z njim izražamo hipotetične posledice nekega dejanja, ki se oziroma se ne dogaja v tem trenutku.
V odvisnem stavku tipa 2 je glagol be najpogosteje rabljen v naklonu, ki ga slovenščina ne pozna in se imenuje Subjunctive Mood. To pomeni, da je oblika glagola za vse osebe were oziroma weren't, kadar je zanikan.
Kljub temu je sprejemljiv tudi navadni preteklik, in sicer oblika:
were za osebnimi zaimki you, we, they in
was za osebnimi zaimki I, he, she, it.
Modalni glagol can v primeru tipa 2 uporabimo, kadar želimo izraziti, kaj bi nekdo zmogel in česa ne.
V odvisnem in glavnem stavku je modalni glagol can rabljen kot could oziroma couldn't, kadar je zanikan:
v odvisnem stavku je to pretekla oblika modalnega glagola,
v glavnem stavku pa pogojna.
Sedanji pogojnik tvorimo s pomočjo would in nedoločnikom. Uporabljamo ga v glavnih stavkih tipa 2.
Pogojne odvisnike tipa 2 uporabljamo, kadar izražamo:
uresničljivi hipotetični pogoj oziroma hipotetične posledice nekega dejanja v sedanjosti ali bližnji prihodnosti
neuresničljivi hipotetični pogoj oziroma hipotetične posledice nekega dejanja v sedanjosti ali bližnji prihodnosti