V gradivu Protolitske reakcije smo se seznanili s kislinami in bazami in sicer so:
kisline spojine, ki so sposobne oddati svoje protone,
baze pa spojine, ki so protone sposobne sprejeti.
V tem gradivu se spoznajmo s pravili, kako kisline in baze poimenujemo.
Baze v svoji osnovi spadajo med ionske spojine in kot take smo njihovo poimenovanje že nekako razložili. Baze niso nič drugega kot kovinski hidroksidi. Spomnimo se, v gradivu Imenovanje binarnih spojin smo spoznali binarne spojine, ki so spojine dveh enoelementarnih ionov. Obstajajo pa tudi izjeme, med katere spada hidroksidni ion, ki je sestavljen iz dveh elementov:
Hidroksidni ion obravnavamo kot eno samostojno enoto in ne kot spoj dveh enot (dveh elementov). Pri poimenovanju spojin, ki vsebujejo hidroksidni ion, se držimo sledečih pravil:
najprej navedemo ime kovine s slovensko osnovo,
osnovi dodamo končnico -ev ali -ov,
na koncu dodamo ime aniona, ki je hidroksid.
Molekule spojin so navzven elektro nevtralne, zato je število hidroksidnih ionov (z nabojem 1-) enolično določeno z nabojem kovin. Prav zaradi te enolične določenosti, v imenu spojine ne navajamo števila hidroksidnih ionov.
Kljub temu, da nimajo hidroksidnega iona v molekuli, med baze spadajo tudi
amonijak,
spojine z amino skupino .
Kisline ločimo na:
binarne kisline,
oksokisline.
Poglejmo si pravila za poimenovanje obeh družin.
Binarne kisline so spojine sestavljene iz dveh elementov:
vodika,
nekovine.
Pri poimenovanju navedemo oba elementa, tako da:
navedemo nekovino,
ji dodamo končnico -o-,
nadaljujemo z vodikom,
dodamo končnico -ova,
(skovanka je ena samo beseda),
na koncu dodamo še besedo kislina.
Število vodikovih atomov je odvisno od nekovine, ki je prisotna v kislini. A v imenu spojine ne navajamo števila vodikovih atomov, saj je njihovo število enolično določeno z nabojem nekovine.
Oksokisline so kisline, ki so sestavljene iz treh elementov:
vodika,
nekovin,
kisika.
Oksokisline poimenujemo po njihovem centralnem atomu (nekovini) in sicer:
Navedemo ime centralnega atoma z osnovno v slovenskem jeziku.
Dodamo končnico -ova.
V oklepaju podamo oksidacijsko število centralnega atoma z rimskimi števkami (poimenovanje po Stocku).
Navedba oksidacijskega števila je izredno pomembna, saj imamo vrsto kislin, ki vsebujejo isti centralni atoma, vendar pa imajo različno število kisikov ob sebi.
Dodamo besedo kislina.
Poglejmo si poimenovanje splošne oksokisline še shematsko:
Enaka pravila za poimenovanje, kot smo jih spoznali na primeru halogenih elementov, veljajo tudi za kisline iz preostalih nekovin. Vedno moramo poiskati tudi oksidacijsko število, saj se molekulske formule posameznih kislin spremenjajo.